'Sarajevo tu sem' in še ena čestitka

Verjetno bi bilo bolje, če bi svoje doživljanje in stisko preteklih dni opisala že čez vikend, ampak po drugi strani pa bo bolj zanimivo sedaj, ko lahko vse skupaj povzamem. Namreč javljam se vam iz Sarajeva, kamor sem bila poslana po službeni dolžnosti. Vse lepo in prav in v bistvu sem se že veselila da grem, vse dokler nisem izvedela, da se moram na pot odpraviti sama z avtom.

Verjetno tudi to za večino od vas ni strašljiv podatek, vendar zame je. In to zaradi tega, ker nisem navajena potovati sama in ker nisem avanturist po srcu in ker mi ponavadi padajo v glavo vse možne zadeve, kaj vse lahko gre narobe.

Tako sem si celi vikend govorila vse razumne zadeve in vse mi je bilo jasno, a kaj ko moja podzavest ni želela sodelovati :-). En dan pred odhodom sem tudi ugotovila, da navigacija ravno nima dobro pokritega samega mesta Sarajeva, kar mi je vzbudilo dodaten rdeči alarm. Hvala samo mojemu fantu in prijaznim sodelavce, da sem se na pot odpravila založena z zemljevidi in napotki tako in drugače. Zadnji stavek, ki je šel z mano je bil: 'po Bosni se vozi čim manj kot je mogoče'. :-(

Pa sem šla in tudi prišla. Brez zapletov in hvaležna, da je tako. In po poti sem bila celo zelo sproščena in sem si prepevala v avtu. No, vsaj dokler nisem vstopila v BIH in je bilo konec avtoceste. Prvih 50 km ni bilo nič kaj obetavnih. Izredno slaba cesta z globokimi luknjami in občasno brez črte na cestišču in vožnja tam okoli 50km/h za izpuhi plinov od avtobusa ali tovornjaka niso obetali veliko.

In vedela sem, da me čaka še 200 km do Sarajeva. No, po teh 50 kilometrih se je stanje izboljšalo, tako s cesto kot s pokrajino, ki je postala lepša. Pred tem sem ob poti videla bolj kot ne veliko propadajočih, zapuščenih hiš in krajev, ki so bili bolj kavbojski :-)

Sedaj sem tukaj že tretji dan in moram povedat, da prav zaradi domačinov in mojih tukajšnjih sodelavcev so ti dnevi prav fajn. Včeraj so me malo popeljali v stari del mesta in seveda na čevape :-) Priznam, odlični so bili, brez primerjave z našimi. Kar topijo se ti v ustih. Jutri pa grem malo sama na pohajkovanje, zdaj si že upam, ha ha. Pa naredim kakšno fotko in jo naslednjič tudi objavim.

Sedaj pa še k današnji čestitki. Nastala je čez vikend, da ne bo katera mislila, da sem zraven vlekla vso ustvarjalno kramo in si v apartmaju naredila ustvarjalni kotiček :-). Nastajala je počasi in nisem imela prave ideje, kako naj jo sestavim. Na vsak način sem želela še enkrat uporabit te štampiljke opeke. In ker imam zelo rada vrata, kar je že menda vsem jasno :-), samo da izgledajo starinsko, zglodano, sem naredila še ta.

Pravzaprav sem najprej izdelala ograjo, ampak se je potem izkazalo da bi bilo preveč vsega in sem le-to uporabila samo za slikanje. Vse skupaj sem okrasila z vejicami od resja, ki sem ga porezala.

Vrata in ograja sta iz sivega šeleshamerja in obdelana z belo in črno blazinico in malo pomučkana. V bistvu ista zadeva, ki sem jo že uporabila pri tisti ograji z rožami.

Še morda to. Za te 'posodice' sem uporabila kapice od želoda in zalepila vanj resje. Same 'posodice' pa sem na čestitko zalepila s pištolo.

Bodite lepo in držite pesti, da bo vse v redu v petek, ko se vračam nazaj.