Vrtnice na zidu, ki nimajo nič skupnega s hojo

Nisem športni tip in ne maram preveč dvoranskih športov. Če že, se rada gibam zunaj in najraje hodim. So obdobja, ko hoja postane del mojega vsakdana in dejansko imam potrebo po tem, da grem in stopim nekoliko hitreje in v hrib navzgor in navzdol. Pridejo pa dnevi, sploh pozimi, ko preneham s tem. Dovolj je 2x, da premagam svoj notranji glas, ki me spodbuja h gibanju. Ko se utiša, ga nočem slišati več. Sem pa zdaj že ugotovila, da sta utrujenost in tečnoba jasni znak, da se je treba spravit na zrak in v gibanje. Od tega mojega spoznanja, je tudi mojemu dragemu dedcu nekoliko lažje :))))) Če pa slučajno zatrem tudi svoje spoznanje, pa me on jasno in glasno napodi ven, na zrak :))))

Pred nekaj dnevi sem se tako znova odpravila proti Pohorju. Čeprav hladni zimski dan, sem z veselim korakom stopala naprej. Srečala nisem skoraj nikogar, saj je bil dan začinjen z meglo, ki le redke 'norce' spravi na plano. Preden sem stopila v gozd, sem ga tiho pozdravila in ga prosila, da me sprejme na mojem obisku. Se vam zdi to čudno? Tega me je naučila mama. Čeprav sem si tudi jaz najprej mislila, da je to malo nenavadno, pa sem vseeno kasneje pomislila na to, da smo dejansko tujci, ki stopamo med živa drevesa in ostale rastline. Zakaj jih ne bi prosili za vstop? Isto naredim tudi, ko grem iz gozda, zahvalim se mu, da me je pazil. Pa še nekaj, kadar vas bo v gozdu v prihodnje kakšna veja malo obregnila po glavi in laseh, to pomeni, da vas je gozd pobožal :))))))

Skratka, bil je krasen enourni sprehod in moj korak je bil lahkoten in nasmešek mi je žarel na obrazu, ampak res vso pot. Malo drugače namreč to izgleda, ko nekaj časa ne hodim in se potem znova odločim, da bom. Takrat isto turo skoraj zdahnem :)))) Vsak še najmanjši hribček se moram ustavit in diham ko slon in zgledam verjetno podobna človeku, ki ga bo ravno zadela kap. Po možnosti pa se mi začne še vrtet. Ko krizo prebrodim (beri: grem vsaj 3x zaporedoma na ena do ena in pol urno hojo), potem pa zgledam normalno, brez strahu, da me bodo morali odpeljati v bolnico.

In kaj ima vse to z vrtnicami na zidu? Nič, samo to sem želela deliti z vami. In če lahko uspevajo te vrtnice ob zidu, zakaj tudi jaz končno ne bi podrla zidu, ki mi vedno znova in znova stoji na poti, me ustavi in prepriča, da se mi tako ali tako ne splača plezat čez, ker je prenaporno, na drugi strani pa je vse isto. To pomeni, da me vedno prepriča, da se neham gibat. Mogoče bo pa tokrat bolje, že zaradi tega, ker se vsega skupaj malo bolj zavedam :))) Natali bi rekla: 'Življenje je lepo'! Zakaj pa ne :)))

Lep dan!

P.S. 

Ker se ta post pripravila v naprej, moram povedati, da sem še naprej pridna v hoji in hkrati vam pošiljam en lep sobotni pozdrav z Uršlje gore...,

...od koder je krasen razgled na Peco.