Spet sova ali kako mi bo jesen pobegnila

Medtem ko ima teta jesen na obisku teto pomlad in se očitno zelo zabavata pri opazovanju brstenja in cvetenja rastlin in cvetlic, ko bi morale te počivati, se jima teta zima počasi in potiho približuje iz ozadja. Tako vsaj pravijo. In v času, ko se v Mariboru večina ljudi ukvarja z radarji, namesto da bi se ukvarjali z lastnimi napakami, jaz ponovno ustvarjam in že počasi razmišljam kaj bi letos naredila za božično-novoletna darilca. Ampak pravi čas za to še pride in vse bolj se bojim, da mi bo jesen spolzela skozi prste še preden jo bom popolnoma dojela, sprejela in se je nagledala. Ampak v soboto, ko sva z mojim J. še odpeljala zadnjo letošnjo motoristično vožnjo, sem si jo vendarle nekoliko privoščila in z velikimi očmi in nasmeškom beležila pisane slike narave in se kot vsako leto znova čudila, kako je neverjetno lepo.

Čestitki sicer nista ravno jesenski, se pa na njima ponovno bohoti ta preljuba sova, ki je verjetno najbolj pogosto uporabljena moja šablona. Dobro je to, da če jo uničim, lahko novo takoj kupim v trgovinici Mavelu. :) Vesela sem, da sta ti dve čestitki romali v roke drugi ustvarjalki. To je zame vedno posebna čast in takih naročil se še posebej veselim. 

Ena je za maturantko, ki ji je všeč bolj gothic stil, druga pa za diplomantko, zato nekoliko bolj resna čestitka. 

Uživajte še na sončku dokler je še toplo, konec tedna pa se bomo zgleda zavili v koce in raje uživali v notranjosti.