Drobci žalosti preobraženi v veselje

Zdi se mi, da je nekje v nas en žepek ali predalček, kjer se nabirajo drobci žalosti. Ti drobci so bodisi lastni trenutku žalosti ali pa drobci, kadar smo žalostni zaradi drugih, ki bi jim želeli pomagati pa jim ne moremo. Zame življenje zelo dobro skrbi in me razvaja z prijaznimi in veselimi ljudmi in prav nič mi ne manjka. Ampak drobci žalosti so tako ali drugače del življenja in včasih so grenka ali pekoča začimba, ki nas  ob okušanju opominja, da ni vse samo po sebi umevno in dela lepe trenutke še lepše. Vedno znova vzbuja v nas hvaležnost za vse dobro, kar nam je dano. In ti drobci pridejo na plano v trenutkih, ko jih ne pričakujemo. Včasih ob kakšnem žalostnem dogodku, včasih ob boku hvaležnosti, včasih pa, ko slišimo kakšno lepo melodijo.

Ne vem zakaj, ampak vedno znova, ko slišim to verzijo Pink Floyd-ov - Wish you were here, se mi nenadzorovano sprožijo solze in se mi kotalijo po obrazu, še posebej ob refrenu, kjer se glasova združita. Ne vem zakaj, ampak mojo dušo tako neverjetno gane skladnost njunih glasov, da v solzah privrejo in se sproščajo tudi drobci žalosti. In potem ugotoviš, da je to odličen način, da jih spustiš, da odidejo vstran od tebe in da dajo prostor veselju. Včasih se je res dobro zjokati, pa naj bo to zaradi dobre pesmi :))) To je verzija iz You tube, kjer je samo njuna slika, tukaj pa najdete original, kjer lahko vidite od kod prihajajo tudi spremljajoči govori. Gre namreč za še eno oddajo zbiranja talentov, imenovan Voice of Germany, ki je meni osebno zelo všeč.

Upam, da to ne zveni preveč depresivno, ker to ni bil moj namen. V bistvu je to lep trenutek, ko se zaveš svoje krhkosti in hkrati svoje moči. Ko veš, da tvoje srce ni iz kamna in da ga ni sram solza zato, da na drugi strani zraste nekaj dobrega. In samo v takem srcu se lahko zaveš, da je vsak dan resnično najboljši.