Metulji, ki bodo vsak čas poleteli

Najraje ustvarjam sama, zaprta v svoj mali ustvarjalni svet, kjer mi dela družbo le radio. Od kar imam svojo novo ustvarjalno sobo v Mariboru je to kar podvig, ker je to postal skoraj najljubši prostor celotne moje družine in dobivam obiske kar naprej :))), od mame, očeta, brata, mojega J. Slednji se še najmanj zadrži, ker je vesel, da lahko ima v zgornjem nadstropju prostor samo zase :)))

Nimam pa tudi nič proti, da občasno delim svojo ustvarjalno sobo s kakšno drugo ustvarjalko in se soba prelevi v pravo delavnico. Bile smo 4, tri velike in ena malo manj velika punca. Ena je v roki vihtela kvačko, dve sva distressali ali senčili in ustvarjali iz papirja, tista mlajša pa se je najprej poigravala z čarovnijami, na koncu pa ustvarila tudi svoj čisto prvi distressani ali senčeni izdelek - staro pismo ali kot ga je ona poimenovala Prešernovo pismo :).

Uporabila je kar papir, na katerega sem sama pred tem delala prvi odtis, kajti na čestitki sem uporabila drugega, pa o tem kaj več kdaj drugič s kakšnim tutorialom :) Bil je resnično zelo zabaven popoldan, ki bi ga bilo treba večkrat ponoviti, OBVEZNO!

Tokratna objavo tako obsega 2 izdelka, od Moi in mojega. Narejena sta bila z namenom, da vam lahko predstaviva tehniko senčenja in posebno tehniko štempljanja, ki se po naše imenuje poljubljanje ali kissi-ing. Vendar lepo po vrsti. Najprej senčenje in o tem boste našle vse na Ustvarjalni skrinji Nasvetov.

Trenutno se počutim kot metulj, vendar še v obliki gosenici, ki potrebuje, da se preobrazi. Sem malo klostrofobično bitje, ki nima rado majhnih zaprtih prostorov, sploh pa ne gužve. Trenutno pa se nahajam v nekakšni lupini iz katere moram kmalu, vendar ne bo šlo prej, dokler malo ne zrastem, notranje zrastem. Se kdaj tako počutite tudi same? Se vam kdaj zazdi, da bi morale duhovno eno stopničko višje, pa vam ni povsem jasno kako? Nato pa se zgodi naenkrat, ko nas prebliskne kakšno novo spoznanje. Trenutno me po eni strani vleče navzdol, jaz pa z vso silo želim navzgor in zato sem utrujena. Ampak se ne pustim. Vem da zmorem in da ni variante, da ostanem v svoji lupini. 

Ti dve čestitki sta mi všeč predvsem za to, ker se zdi, da bodo metulji zdaj zdaj poleteli in odnesli tisto, kar ni dobro in hkrati osvobodili del moje dušice.

Ko smo bili majhni je bilo zahtevno rasti, dobesedno, danes ko smo nekoliko večji, pa je prav tako težko rasti, vendar preneseno. Vendar ni lepšega, kot lep metulj, kaj?

Naj vam zrastejo krila za svoboden polet!