Pravljica o strašilki

Za devetimi drevesi in devetimi štori živi Cvetka Vijolica. Njeno domovanje je majhno, a udobno. Po vsem gozdu je znana po dveh rečeh: po ogromnem klobuku z vejico rožmarina in po velikem zeliščnem vrtu. Zakaj ima na klobuku vejico rožmarina in ne vijolico, se sprašujete? Ker je zeliščarka in ker vejica rožmarina zdrži na klobuku veliko dlje kot vijolica. Ampak tokrat ne bo govora o njenem življenju, temveč bi vam prav Cvetka Vijolica rada povedala eno čisto resnično zgodbo o strašilu. No, Cvetka Vijolica, lahko začneš.

Khm khm, lep pozdrav vsem skupaj. O meni slišite prvič, pa ne tudi zadnjič. Polna sem raznih zgodb, saj že lep čas prečesavam ta naš ljubi gozd, o širnem svetu pa nimam pojma. Ampak verjemite, tudi tukaj na okoli se veliko dogaja in tokrat bi vam srčno rada povedala zgodbo o strašilu oz. bolje rečeno o strašilki, ker je ženskega spola. Njena gospa jo je poimenovala Cvetlična Gospodična.  Jasno mi je, da na svetu obstajajo takšna in drugačna strašila in popolnoma jasno mi je tudi to, da strašila niso prav nič strašna. Že res, da na prvi pogled ob vetru in po možnosti še v mraku pomisliš na duhove, ampak to je pa tudi vse. Sama se jih skratka ne bojim. Se pa zato naša strašilka Cvetlična Gospodična boji ptičev. Smešna zgodba, vam rečem! Na robu gozda živi starejša gospa, ki ima zelo velik vrt, kjer goji solato, paradižnik, posebne okrogle korenčke in obožuje rože in tudi ima najlepši cvetlični vrt daleč naokoli. Imela pa je en velik problem, kakor hitro je posejala semena, so prišli ptički in ji skoraj vse pokljuvali. Najprej ni vedela, kaj naj stori, da bi se jih znebila in bi s tem imela tudi najbolj gosti cvetlični vrt, ne samo najlepši. Pa se je domislila strašila.

Iz žaklovine je sešila hlače, kajti veter bi krilo preveč privzdigoval, pa še slame ne bi mogla zatlačiti pod njo in naredila iz žaklovine tudi klobuk. Poiskala je pisane nogavice in šal, ki jih je nekoč dobila v dar, pa jih nikoli ni uporabila. Nekateri ljudje res nimajo okusa ali smisla za darila. Sama sem nekoč dobila... No, to je že druga zgodba. Skratka, gospa je vse skupaj napolnila s slamo, poiskala še staro belo bluzo, narisala obraz in za piko na i na klobuk dodala roza vrtnico. In tako je nastala Cvetlična Gospodična, prvič ker zaradi rože na klobuku ne more biti gospodič in ker stoji točno sredi cvetličnega vrta. 

Tisti čas se je gospa odločila, da posadi sončnice. Cvetlična Gospodična je bila zelo srečna in nasmejano je slonela na svojem kolu in občudovala svojo opravo in sončnice, ki so že zrastle iz semen. Njen obraz pa se je pomračil... No, v resnici se ravno ni pomračil, ker se strašilu pač ne more pomračiti obraz, je pa padla senca velikega ptiča na njen obraz. Priletela je namreč ogromna črna vrana, se vsedla Cvetlični Gospodični na roko in ji začela cufati njeno krasno staro belo bluzo. Kaj hujšega, res ni zgledalo lepo. Ravno sem se vračala iz drugega dela gozda, kjer sem iskala gozdne jagode in zagledala ta strašen prizor. Cvetlična Gospodična se je tako zbala za svoj obstoj, čeprav sumim da še bolj za bluzo, da je začela mahati z rokami kakor da želi preplavati ocean v treh zamahih. Klicala je na pomoč: 'Joj, pojdi vstran ti črna gmota, pusti mojo roko na miru. Cvetka Vijolica, prosim pomagaj spraviti to strašno muho z mene!' Pripomnila sem, da to ni muha, ampak vrana, vendar še danes menim, da moja pripomba ni bila ravno na mestu. Kakorkoli, priskočila sem ji na pomoč tako, da sem začela tresti kol, na katerem je domovala strašilka. Vrano sva pregnali, ne pa tudi strahu, ki se je naselil v Cvetlični Gospodični. 

Od tistega groznega pripetljaja strašilka nikoli bila tako sproščena kot prej, saj je neprestano oprezala za ptiči in pričela kriliti z rokami že ko je na daleč zagledala kakšnega ptiča. Je pa res, da je od takrat vrt gospe tudi najbolj gosti cvetlični vrt. 

Ker ima Cvetlična gospodična od vsega skupaj že precej zrahljane živce, ji za pomiritev vsak večer odnesem pomirjevalni čaj, ki ga skuham iz svojih zelišč in potem klepetava dolgo v zvezdnato noč. Če je sreča, ga polije samo pol, ker ob pogledu na ptiča pozabi, da ima v roki šalico. Dobro je to, da se ponoči tudi ptiči odpravijo spat in da tu in tam preleti nad glavo samo kakšna sova ali netopir. To je to, dragi moji. V prihodnje pa vam kaj več povem o sebi, ampak samo v primeru, da vas to sploh zanima. Saj vas zanima, kajne? ;)

En lep cvetlično-zeliščni pozdrav vsem skupaj.