Srečenje med kamenjem

Preden prestopiš sobano preteklosti, te na pragu pričaka ta motiv:

Soba ima travnato preprogo in kamnite zidove. Pohištvo si vanj postaviš sam, s svojo domišljijo in kar ti srce poželi. Pogled skozi okno razkriva samo naravo:

Kamenje se je ponekod uprlo toku časa in ubralo svojo pot:

Vrata stremijo v prazno, potreben je zelo previden korak:

Na drugem hribu, ki se ga lepo vidi iz kamnitih soban, pa se vije neskončna cesta vinogradov. Sonce jih prijetno boža in sladka grozdje.

In potem te pot ponese še v staro zgodbo redovnikov, ki so živeli v Žički kartuziji. Zidovi še vedno šepetajo zgodbe in energija je še vedno tako prijetna. Tokrat sva bili nagrajeni, da sva skoraj sami hodili in odkrivali zgodovino. Med tem ko sva posedeli v ostankih cerkve, sem se zagledala v tale pristni oltar:

 Navduševale so me stopnice, ki ne vodijo nikamor...:

...in okna, ki so me spomnijala na pravljico o Zlatolaski in njenih dolgih laseh, ki so viseli s stolpa:

Lepo je, ko besede dobijo podobo in je ta podoba tako domača, kot bi jo poznal že od nekdaj. Tako nekako bi lahko opisala moje sobotno srečanje s Creatissimo. Čeprav sva že nekaj časa klepetali po mailu in je mene zelo zanimal njen projekt Fototerapija, sva najino srečanje domenili z enim drugim razlogom - z zanimanjem do fotografije. Prav zaradi tega je bilo najino srečanje nekaj posebnega. Vsaka s svojim fotoaparatom v roki sva vijugali med vinogradi Zlatega griča, Žičke kartuzije in Starega gradu v Slovenskih Konjicah. Bil je krasen dan in verjetno sva zgledali prav zabavno ko sva vsake toliko časa postali in klepetali, nato pa dalje in škloc škloc, dokler se krog ni ponovil. Nekaj malega sem delila z vami, da sem vam pokazala mojo kreativnost zadnjih dni. Drugače pa sem se vrtela bolj med barvami za stene in lakom za barvanje vrat, ampak zdaj ko je vse končano, sem zelo zadovoljna, urtujena pa tudi. Upam, da se kmalu vrnem k čestitkam, ker me že pošteno vleče tja. Bodite lepo.