Pa grem še jaz plavat

Tako drage moje! Pa sem tudi jaz spakirala kufre in jutri zjutraj greva na pot. Letos celo z malo manj robe kot lani, vsako leto sem boljša v pakiranju :))) Tako kot že predlani in lani, se tudi letos za ta čas poslavljam  z morskim izdelkom. Lesena hišica na plaži, da lahko vanjo spraviš vso morsko navlako:

Kuhinjski polički z marmelado in skledami

Včasih si želim, da bi bila vsaj malo kuharski mojster in bi znala vse to, kar bi skuhala, tudi ovekovečit na fotografiji. Prav zato tako rada brskam po blogih in knjigah te vrste. Se mi zdi, da to postaja moja nova strast. Da pa vsaj malo potešim svojo željo, sem se vrnila k svoji prvotni strasti - papirju in se znova lotila izdelave kuhinjskih poličk. Da ne bi izpadli povsem enako, sem eno izdelala v beli in drugo v rjavi varianti. Seveda pa obe ohranjata tisti starinski pridih, kateremu se ne morem odpovedati :))

Šivanje dvobarvno ali kako je, ko se prijaviš na borzo

Objavljanje se me še vedno otepa :))) Pa se ne upiram. Dokončno sem se poslovila od sodelavcev in se pridružila naši največji firmi. In včeraj, ko sem se šla prijavit na našo vrlo borzo, me je končno dosegla misel, da sem brezposelna. Prej sem bila še na dopustu, v torbici še vedno imela kartico od službe in tu in tam zavila tja na kavico. Potem pa me je najprej zadela prva strela, ko sem po firmi hodila zadnji dan in se dejansko zavedla, da je zadnji. Bila sem žalostna da odhajam od ljudi s katerimi sem rada dela in vesela, da se podajam na novo pot. Ko pa sem prišla včeraj na borzo, pa sem začutila  grozo. Enostavno si pač ne moreš pomagat, da se naenkrat ne bi počutil manjvrednega, odvečnega, kot da si padel v luknjo v kateri si res ne želiš biti. Greš k svetovalki in prideš domov z goro papirjev in nisem si mogla pomagat, da ne bi sredi razgovora pomislila na to, koliko papirja morajo porabit :))) Me ustvarjalke smo nič proti temu. Mislim da je bilo samo zame natisnjenih najman 10 strani, pa sem rekla malo. Kar neki načrti, navodila, dokazila kaj si oddal, kaj še moraš oddati. Skratka, nočna mora. In prav ta nočna mora ti da še en pospešek, da si želiš čimprej najti službo, ker tukaj si res ne želim biti in se na nek način poniževati vsake toliko časa.

Paket krstnih ali kako so besede neubogljive

Medtem ko besede še vedno iščejo misli in se poskakojoč sem in tja izogibajo temu, da bi se zložile v stavke, pa se na drugi strani papirčki ubogljivo postavljajo v vrsto kot vojaki in čakajo na povelje, na katero mesto se morajo postaviti. In tako so brez besed nastajale krstne čestitke, taki že znani in ena, ki je kombinacija ostalih dveh. Sedaj pa se v končni podobi bohotijo v trgovini Leart, kjer čakajo na svojega novega malega lastnika.

Sončnica na knjigi in melodija v ozadju

Medtem ko sem postala skoraj že pravi penzionist, ki nima nikoli časa ;) mi celo uspe najti čas za ustvarjanje, za objavljanje pa ga vedno zmanjka, ali pa ni volje. Besede ne tečejo kot ponavadi in še najraje bi vam pokazala samo fotografije. Ampak tako ne gre, zato sem raje pustila blog nekaj časa samevat, da si tudi on oddahne. Je pa lepo videti, da vseeno prihajate na obisk, kot k staremu dobremu prijatelju in to je vsekakor zlata vredno. Hvala.