Toplina Božiča

V prejšnji objavi ste me znova tako presenetile in ganile s svojimi besedami, mislimi, pohvalami..., da sem kar večkrat prebirala komentarje. Žal sta čestitki bili samo dve in sta šli že naprej do dveh lastnic. Tiste, ki tokrat niste prišle na vrsto, pa vas izberem drugič. Če bi imela čas, bi z veseljem naredila kakšno za vsako od vas, ampak pred Božičem gre malo na tesno, saj me razumete, ali? :)))

Tokrat naj vas pogrejem s šalom, ki sem ga nakvačkala mami in ga bom danes položila pod smrekico, upam, da ji bo všeč. Po fotografiranju sem dodala še en del:

In rada bi vam zaželela lep in doživet Božič. Naj vas greje toplina upanja in ljubezni, ki stopa med nas tiho in preprosto. Imejte se radi in vse kar počnete, počnite z veseljem. Pa ne pozabite verjeti, da je vse mogoče.

Za konec naj delim z vami samo še eno zgodbico, ki sem jo prebrala v sredo v misijonskem adventnem koledarju. Pripoveduje o stari legendi, da so bili nekoč vsi ljudje bogovi, vendar so zlorabili svoje božanske moči do te mere, da jih jim je Najvišji odvzel in dal angelom nalogo, da jih skrijejo. Pa so iskali primerno skrivališče. Niso ga našli ne globo v zemlji, kjer bi jih ljudje odkopali, ne v globinah oceanov, od koder bi jih lahko privlekli na površje in prav tako ne na najvišji gori, ker bi se človek lahko povzpel do njih in jih znova zlorabil. Kam torej? In Najvišji je našel rešitev: 'Skrili jih bomo globoko znotraj njih, tam ne bodo pomislili, da bi jih iskali.' Od takrat, pravi legenda, človek hodi po svetu, pleza, koplje, se potaplja in raziskuje, hiti in se muči ter išče nekaj, kar že ves čas nosi v sebi.

Drage moje virtualne in blogovske prijateljice in vsi tisti, ki radi pokukate v moj ustvarjalni svet. Želim vam, da bi prišli do skrivnosti v sebi in jo položili ob jasli. Eno z drugim je nepremagljivo.