Nisem športni tip in ne maram preveč dvoranskih športov. Če že, se rada gibam zunaj in najraje hodim. So obdobja, ko hoja postane del mojega vsakdana in dejansko imam potrebo po tem, da grem in stopim nekoliko hitreje in v hrib navzgor in navzdol. Pridejo pa dnevi, sploh pozimi, ko preneham s tem. Dovolj je 2x, da premagam svoj notranji glas, ki me spodbuja h gibanju. Ko se utiša, ga nočem slišati več. Sem pa zdaj že ugotovila, da sta utrujenost in tečnoba jasni znak, da se je treba spravit na zrak in v gibanje. Od tega mojega spoznanja, je tudi mojemu dragemu dedcu nekoliko lažje :))))) Če pa slučajno zatrem tudi svoje spoznanje, pa me on jasno in glasno napodi ven, na zrak :))))
Pred nekaj dnevi sem se tako znova odpravila proti Pohorju. Čeprav hladni zimski dan, sem z veselim korakom stopala naprej. Srečala nisem skoraj nikogar, saj je bil dan začinjen z meglo, ki le redke 'norce' spravi na plano. Preden sem stopila v gozd, sem ga tiho pozdravila in ga prosila, da me sprejme na mojem obisku. Se vam zdi to čudno? Tega me je naučila mama. Čeprav sem si tudi jaz najprej mislila, da je to malo nenavadno, pa sem vseeno kasneje pomislila na to, da smo dejansko tujci, ki stopamo med živa drevesa in ostale rastline. Zakaj jih ne bi prosili za vstop? Isto naredim tudi, ko grem iz gozda, zahvalim se mu, da me je pazil. Pa še nekaj, kadar vas bo v gozdu v prihodnje kakšna veja malo obregnila po glavi in laseh, to pomeni, da vas je gozd pobožal :))))))
Skratka, bil je krasen enourni sprehod in moj korak je bil lahkoten in nasmešek mi je žarel na obrazu, ampak res vso pot. Malo drugače namreč to izgleda, ko nekaj časa ne hodim in se potem znova odločim, da bom. Takrat isto turo skoraj zdahnem :)))) Vsak še najmanjši hribček se moram ustavit in diham ko slon in zgledam verjetno podobna človeku, ki ga bo ravno zadela kap. Po možnosti pa se mi začne še vrtet. Ko krizo prebrodim (beri: grem vsaj 3x zaporedoma na ena do ena in pol urno hojo), potem pa zgledam normalno, brez strahu, da me bodo morali odpeljati v bolnico.
In kaj ima vse to z vrtnicami na zidu? Nič, samo to sem želela deliti z vami. In če lahko uspevajo te vrtnice ob zidu, zakaj tudi jaz končno ne bi podrla zidu, ki mi vedno znova in znova stoji na poti, me ustavi in prepriča, da se mi tako ali tako ne splača plezat čez, ker je prenaporno, na drugi strani pa je vse isto. To pomeni, da me vedno prepriča, da se neham gibat. Mogoče bo pa tokrat bolje, že zaradi tega, ker se vsega skupaj malo bolj zavedam :))) Natali bi rekla: 'Življenje je lepo'! Zakaj pa ne :)))
Lep dan!
P.S.
Ker se ta post pripravila v naprej, moram povedati, da sem še naprej pridna v hoji in hkrati vam pošiljam en lep sobotni pozdrav z Uršlje gore...,
...od koder je krasen razgled na Peco.
27 komentarjev:
Tudi jaz sem med tistimi, ki jih napodijo ven, kadar je premalo "kisika" v hiši. Težko se je spravit, a na koncu je tako dober občutek in veliko zadovoljstvo s samim seboj.
Z Uršlje gore mora biti prekrasen pogled, sploh pozimi s snegom. videti si zelo vesela:)).
Tole voščilnico pa si spet naredila v svojem znanem dodelanem načinu.
Pozdravček.♥
Mene pa v pogon (=sprehod) spravijo bolečine v nogah. Na tak način mi sporočajo, da potrebujejo gibanje. Če se le da, jih poslušam :)
Ooo, na Urški si bila. Tudi sama sem načrtovala, da jo obiščem to zimo, pa mi še ni uspelo. Res čudoviti fotki.
Da o tvoji voščilnici niti ne govorim. Gledam, strmim in občudujem!
Hja, hoja je tudi meni super ... čeprav imam raje kako ravnino ali griček namesto velikih strmin. Ampak tudi te premagam, če je treba. Toliko vztrajna sem. :)
Voščilnica pa je čudovita. Sploh ne najdem več pravega presežnika. Res je posebna!
Voščilnica je krasna. Kako ti je uspelo naslikati tako lep zid?
Super je, da podiraš svoje miselne zidove s hojo. Tudi meni je ta oblika športa najbolj po meri.
Ja, poznam slonsko dihanje po tem, ko nekaj časa zanemarjaš gibanje. Mi je pa toliko ljubša večerna utrujenost, ko vsaj vem, od česa sem utrujena!
Všeč mi je tole, da pozdraviš gozd, ko vstopiš vanj. Saj smo res vsiljivci, ki si jemljemo vse, kot da je naše. Bi se morali bolj zgledovati po avstralskih aboriginih ali kakšnih drugih ljudstvih, ki znajo res živeti v sožitju z naravo.
Voščilnica pa čisto tvoja. Tvoj stil je tvoj podpis! Prepoznala bi jo med miljon drugimi.
Lijepe ruže, lijepa čestitka, lijepa šetnja. Obožavam hodanje, a posebno šumom, to je tako predivan doživljaj, kao da sam u potpuno drugom svijetu. Posebno kada sam sama i sva pažnja i osjetila su mi usmjerena samo na nju. Hodanje po brdima je isto tako poseban doživljaj, i kada s vrha gledaš okolo, divno. Hodam i sa "glavom u oblacima" kad mi misli jure glavom, a noge hodaju same tražeći put, pa se na kraju sve misli hodanjem rasprše.
Nas je več takih, ki rabimo malce "pospeška", da gremo na sprehod. :) Ko je toplo ni problema, pozimi pa sem raje ob toplem kaminu.
Čestitka je pa itak klasa za sebe!!! Zelo všeč!
Vrtnice so preprosto čarobne. In ker so pospremljene s tem tvojim zapisom o hoji in gozdu, me preprosto vlečejo v svet pravljic.
Na ta poseben dan bo princ prebudil svojo spečo lepotičko.... ali pa....
.....kako lepa voščilnica, dodelana do zadnjega detajla.....
...pohajanje nokol pa meraj napolni telo in duha, s tem da na začetku sezone malček mišice trpijo-vsaj moje, kasneje pa postane gibanje čisti užitek.....
....včeraj sem bila prvič na Šmarni goripo dolgem času, saj sem si do zdaj zdravila zvin gležnja, zdaj vidim, da bo ok in komaj čakam, da grem spet....
♥ vladka. ja res pravim,da je življenje lepo.ker pač je. tvoja voščilnica ponovno unikatna in topla- čisto uživanje!!!vedno narediš tudi lepo postavitev za fotko!
kako lepo,da pozdraviš gozd :)tudi mene so veje včeraj božale pa čudovit dan je bil in občutek je bil naravnost bombastičen.človek kar poka od novih navdihov in energije.lepo je biti povezan z naravo.
priznam tudi jaz se moram brcat v ..., da grem ven.potem pa spet,da grem domov. občasno sem tudi jaz narobe svet ;)lep dan ♥
Vau, spet čudovita voščilnica, takšne posebne se najdejo samo pri tebi... res imaš poseben stil in meni je zeloooo všeč... res rada pogledam tvoj bolg...
Jah, gibanje zunaj hiše... je zdravo, to se zavedam in čeprav vedno rečem, da danes pa grem zvečer na dolg sprehod, potem ko pride večer vedno rabim nekoga, ki me odvleče iz hiše... :) Ko pa pridem nazaj, se pa počutim veliikooo bolje... sveže... :)
Ej, frajerka, potem bi se lahko gledale z rešpetinom. :o) Ja, mene je tudi težko spravit ven, ko pa enkrat začnem, je ok. Eno tako močno brco ponavadi potrebujem.
Vrtnice pa so res take, čisto tvoje.
Zelo rada se podam na hrib za hišo, tudi, če je zunaj že večer in je s seboj potrebno vzeti svetilko. Rada prisluhnem ptičjemu pevju, šelestenju listja in lomljenja vej pod nogami, opazovanje živali ki se znajdejo na poti...čudovito, za napolnit baterije in pustiti breme dneva za seboj.
Čudovita čestitka.
si me spomnila na udobno zavetje gozda, ko sem hodila v šolo... peš, urco, in vedno, prav sleherni dan, je bilo v gozdu kaj novega...
voščilnica je, kot vse, ki pridejo izpod tvojih rok - fantastična.
Kako lepo si prepletla slike (voščilnico) in besede. Prav zabavno je bilo brati.
Ja, gozd je tudi meni nekaj čarobnega in zdravilnega.
Indijanci imajo tudi kar nekaj takih lepih navad, kar se tiče spoštovanja gozda. Kar škoda mi je, da ne vem več natančno, kaj in kako, zato raje ne bom nekaj po spominu govorila, si bom pa vsekakor osvežila znanje. :)
Ja, tudi jaz sem med tistimi, ki potrebujemo kakšno brco v rit, da grem ven na sprehod. Se pa sprašujem zakaj, ker po navadi se vrnem tako prijetno utrujena, sledi kakšna kad z mehurčki in užitek je popoln. Vizitka pa čisto v tvojem stilu. Tudi jaz bi jo prepoznala med tisoč drugimi.
Draga Vladka, tale cvetoča vrtnica na zidni podlagi ti je tako lepo uspela! Tople domače barve dajejo občutek zavetja in zaupanja. In načeti robovi, kot zavihki, ki jih v prelomnicah skupnih poti cufa življenje. Zaznamki, ki nas še bolj povežejo. Res lepo...
Hvala, ker si podelila svoj odnos do gozda in svojo komunikacijo z njim. Cenim ljudi, ki znajo tako čutiti naravo... Jaz imam na moji ljubi plaži en veliki bor, s katerim rada "spregovorim". Ko je tiho, je najbolj zgovoren...
Podelila si tudi čudovito fotko z Uršlje gore, ej če bi povedala, da greš gor, bi ti z Mislinjske doline gor pomahala!!! In podelila si krasen pogled na Peco, o kateri sem tudi sama pisala nekaj objav nazaj, ko sem delala čestitko za nekoga, ki jo ima posebej rad.
Veš kaj, če tako "pečna" prideš na Uršljo, ni kaj dosti za verjet o sopihanju, he...he...Lepo te pozdravljam!
O, kakšne lepote so spet v tvoji skrinji!
Kar se pa gibanja tiče - včasih sem prav uživala v brezskrbenm potepanju po goznih poteh okoli vasi. Odkar pa so divji prašiči in celo volkovi postali skorajda redni gostje, me ne spraviš več same ven ... :-(
Lepi dnevi, ki jih imamo sedaj, so pravi magnet, za hojo. Res je prijetno, malo pretegniti mišiče po zimskem spancu :)).
Voščilnica je super. Lp
Včasih mi paše hodit, včasih pa ne:) malo je tudo odvisno od počutja in kje trenutno vseka revma:(
Čestitka je pa prelepa!!!!!
Lepo si povezala hojo in vrnice :-) Ja tudi jaz potrebujem kakšno brco v rit, ampak toliko je stavri, ki bi jih rada počela, kdaj pa kdaj tudi malolenarila nakvču, ali zunaj na sončku...včasih zmanjka časa za hojo ;-)
lepo si opisala svoje užitke v gozdu. Si tudi malce prebudila mojo leno dušo... Vrtnice so pa izjemne na tistem zidu.
Hehehe. Fenomenalna fotka! :) Moram priznati, da jaz nisem enih tistih ljudi, ki imajo radi hojo. Edini sprehod, ki ga premorem, je tisti obvezen s psi. Hribi mene še nekaj časa ne bodo videli. Si pa pridna. :) Upam, da ni še noben rešilca klical, ko te je zagledal. :))
Krasen zapis in to s prošnjo si me je tako malo za ušesa, saj nisem nikoli pomislila, da res vdiram, čeprav nočem nič žalega. HVALA! Bom upoštevala (mamina) navodila.
Čestitka: krasna, kot smo pri tebi navajeni.
Pa čestitke za Ušljo, sama se poskušam vsak dan zadovoljiti s Piramido. Zato pa moj blog sameva. Možek pa mi vsakič pove, da mu je veliko ljubše it z mano gor, kot pa prej, ko je hodil sam. Tja, treba si je postaviti prioritete ;)
Čestitka je krasna in odmevi tvojega srca na sprehod tudi :o))) In vse to so blagoslovi, ki so nam na voljo ves čas vsem ...
Predzadnja fotografija v objavi pa sploh super - enkratna :o)))
Vse, vse dobro ...
Ja, v naravi je res lepo in tudi midva, če se le da, greva vsak dan ven, na večerni sprehod. Mislim, da sva od tega postala že kar odvisna! Dobra droga :-))
Čestitka pa kot vedno čudovita! Zelo lepo si prikazala tole "gajtrožo". Vedno misliš na vse potrebne detajle!
Že to je spoštovanja vredno, da se sama odpraviš na sopihanje in to celo v gozd. Čeprav tole s prošnjo za vstop v gozd in kako te vejice pobožajo je pa tudi tako luštno, da verjetno prežene tudi marsikatero temno misel ki te lahko obsede ko si sam v gozdu. Verjetno bom tole predala naprej mojima punčkama.
Izdelek pa kot vedno..popoln!
Objavite komentar