sobota, 31. marec 2012

Lisička Belorepka se izgubi

V čarobnem gozdu je bilo tega jutro vse kot ponavadi. Mušnice so bile še vedno velike do polovice debel velik dreves, ptičje hišice so poševno lebdele v zraku, muca Nasmejanka je kot ponavadi sedala na robu gozda in sova Zelenošalka je kot vsak dan čepela na veji in nadzorovala dogajanje. 
Vsi so jo imeli za policistko čarobnega gozda, saj je neumorna pazila, da je v gozdu bilo vse tako kot mora biti. Na veliko je zazehala in se zazrla na jaso, kjer so mladički različnih živali imeli ta dan šolo v naravi. 
Med njimi je pozorno poslušala učiteljico tudi lisička Belorepka. Oboževala je šolo v naravi, saj je bilo veliko bolj zanimivo odkrivati vso rastlinje, drevesa in majhne živali v naravi, kot pa samo sedeti v učilnici v brlogu in si zapisovati, kar je govorila učiteljica. Ta dan jih je čakala naloga. Morali so poiskati točno določeno rastlino. Vsak je dobil svoj učni list in se odpravil v svojo smer. Lisička Belorepka je veselo švigala z svojim belim repom levo in desno in smrček tiščala k tlom, da bi kar najhitreje zavohala, kar je morala zavohati. In tako je šla vse globje in globje v gozd.
In ko se ji je naenkrat zazdelo, da že nekam dolgo tišči svoj gobček k zemlji, je dvignila glavo in glej ga zlomka, le kje se je znašla? Srce ji je malo hitreje poskočilo in takoj je začutila malo strahu, saj ni imela pojma, kje je. Vendar se je kmalu zbrala in se odločila, da povpraša malo naokoli in sploh ni dvomila o tem, da ji bo kmalu kdo pomagal. Da ne boste pozabili, to je čaroben gozd in v njem vsi znajo govoriti, tudi drevesa. Tako se je Belorepka obrnila na bližnje listnato drevo, ki bi lahko bilo hrast in ga prijazno povprašala: 'Dobro jutro boter hrast, kaj bi bil tako prijazen in mi povedal kje sem in kam moram. Izgubila sem se namreč.' Boter hrast pa ji je precej neprijazno odgovoril: 'Preveč dela imam z vetrom, ki mi kuštra veje, nimam časa, da bi odgovarjal lisicam, ki ne vedo kod hodijo,' in je znova začel razčesavati veje. Belorepka je bila zelo začudena nad neprijaznostjo, ampak to ji ni vzelo poguma. 
Pogledala je navzdol in zagledala prelepo rdečo cvetko. 'Rdeča cvetlica, mi lahko ti prosim pomagaš in mi poveš kako se vrnem nazaj do jase, kjer imamo pouk?' Vendar tudi rdeča cvetka  ni imela namena pomagati: 'Nisem zrastla tako lepa zato, da bom izgubljenim živalim razlagala kod se gre. Pazila bi kod hodiš, pa bi bilo.' Lisička je še bolj začudeno pogledala in malo jo je že najedal dvom, saj ni bila več tako prepričana, da bo našla koga, ki bi ji pomagal. In sploh ji ni bilo jasno, zakaj so vsi tako neprijazni, kaj takega še ni doživela v vsem svojem lisičjem življenju. Malo se je obrnila naokrog in zagledala ježa: 'ooo, ježek. Pomagaj mi prosim vsaj ti in mi povej, kje je pot, ki vodi nazaj do šole?'. 'Hrano iščem, nimam časa,' je rekel in že izginil med listjem. No, zdaj pa je bila Belorepka res že zaskrbljena, le kako bo našla nazaj. Pa tako se je trudila biti prijazna, potem pa takšno nenavadno obnašanje drugih. 
Nato pa je zaslišala droben glasek: 'Hej lisička. To sem jaz, mravljica Nataša. Izgubila si se. Si v neprijaznem delu gozda. Ti bom jaz pomagala in ti pokazala pot nazaj.' 'Joj, mravljica Nataša, hvala za pomoč. Kaj to pomeni, da sem v neprijaznem delu gozda?' Skupaj sta se opdravili na pot in mravljica ji je razložila: 'Niso vsi tako prijazni kot ti in da se neprijaznost ne bi razširila po celem čarobnem gozdu, je lev Marko odločil, da mora vsa neprijaznost v en del, kjer so lahko vsi neprijazni med seboj. Hkrati pa te neprijaznosti ne bodo širili naokrog med prijaznimi rastlinami in živalmi.' Belorepka jo je pozorno poslušala in ji nato odgovorila: 'Aha, zdaj pa razumem. Sem mislila, da je z menoj kaj narobe, saj še nikoli nisem naletela na takšno neprijaznost. Pri nas se vsi trudimo drug drugemu pomagati. Res si ne bi želela živeti v tem delu gozda in nikakor si ne želim biti neprijazna. Le poglej kako slabe volje in jezni zgledajo vsi skupaj, ko so takšni. Se mi zdi, da še sonce prav ne posije v tisti del gozda.' 'Dobro opazuješ in le ostani takšna kot si, kajti tako bodo tudi okrog tebe same prijazne živali,' je dalje modrovala mravljica. Ne dolgo za tem sta prispeli na jaso, kjer so že vsi nestrpno pričakovali Belorepko.
Učiteljica jo je povprašala kje je bila in Belorepka je vsem skupaj z veseljem povedala celo zgodbo. Ko je končala jo je učiteljica pohvalila: 'Belorepka, zelo lepo si povedala svojo zgodbo in se naučila nekaj zelo pomembnega v življenju. S prijaznostjo lahko daleč prideš in hodiš po celem širnem gozdu. Neprijaznost pa te pripelje samo v en del gozda in tam tudi ostane. Le predstavljaj si kako omejeno je vso rastlinje in vse živali, ki ne morejo več nikamor drugam in to samo zato, ker ne premorejo prijaznosti.' In so se odpravili nazaj proti šolskemu brlogu. In tako je minil še en čisto navaden dan v čarobnem gozdu. Sova Zelenošalka je zahukala in naznanila, da bo čas za počitek. Pa lahko noč.

P.S. Moje pravljice nastajajo v moji glavi tik pred spanjem in ta mi je zelo ljuba. Preberite jo svojim otrokom in zelo vesela bom, če mi boste napisali, kako jim je bila všeč. Pa še to, tale zadevica je nastala za eno deklico in lisice Belorepke ni na njej, ker se skriva za drevesi :).

26 komentarjev:

Klara pravi ...

Vladka, kakšna lepa zgodbica. Že ko sem jo brala sem vedela, da jo moram prebrati svoji hčerkici, ki obožuje pravljice. Zaključila si jo s prav poučnim naukom. Ko/če boš izdala svojo knjigo s pravljicami (moraš jo napisati :)) , mi sporoči. Takoj jo bom kupila in mislim, da bi bila ena od mnogih.
Gozd pa je prav čaroben. Zelo...pravljično. :))

Helena pravi ...

Prebrala jo bom nečakinjam, ko jih vidim in mislim, da bodo navdušene. Seveda mora biti zraven računalnik, da bom lahko kazala še slike tvoje čarobne umetnine!
Navdušena sem nad zgodbo in čarobnim gozdom.
Lepo nedeljo želim!

Suzy pravi ...

Ne bom prebrala pravljice otrokom, ker so le malček preveliki. Sem jo pa jaz z užitkom prebrala do konca :)

Tina pravi ...

Vladka, tvoja zgodbica je zelo lepa, iz nje veje tvoja prijaznost! Projekt za deklico je pa prekrasen.

helena pravi ...

Čudovita pravljica na papirju in s papirjem. Kako ti uspe? Bravo za bujno domišljijo in izvedbo....:):)

Biljana pravi ...

Pravljica je res luštna, tale okvirček pa prečudovit, všeč so mi tvoji 3D efekti.

Janja pravi ...

Tvoja zgodbica in slika gozda sta čudoviti. Škoda, ker je moj vnuk še premajhen. Lp

Maja pravi ...

zzeeellloooo jjjeee ddddooobbbbbrrrrraaaa

Maja pravi ...

To zgornje je napisal junior. Jaz pa naj dodam, da je poleg zgodbe, lepa tudi slika.

Andreja L. pravi ...

Vau, pa imamo še pisateljico v eni osebi!
Verjamem, da bo pravljica všeč prav vsem otrokom, ki jo bodo slišali, saj sem še jaz imela velike oči ob gledanju teh tvojih krasnih sličic, ko sem se pozorno poslušala :-))

Nella pravi ...

Simpatična pravljica s poučnim naukom, slikica pa krasna.

ODMEVI SRCA pravi ...

:o))) še enkrat velik HVALA v mojem in Medolinkinem imenu ... prečudovita stvaritev in krasna zgodbica ... prav posebej sva vse zaprli v svoja srčka ... in kar ne moreva se nagledati tega čudovitega okvirja s pravljično gozdno vsebino ... zgodbica, ki si jo poklonila Medolini z odtisom tvojih posebnih ilustracij pa se spogleduje z nama s knjižne police - sva ji namenili prav posebno mesto ...

Pošiljava ti velik oblačke poljubčkov ...

Objem ...

Vse dobro ...

ankh pravi ...

Čudovita slika s pravljico! Toliko detajlov, kar ne morem se je nagledati.

Mojca pravi ...

Zelo lepa pravljica in res živo si lahko naslikam vseskupaj ob tvoji lepi sliki. LP

HRANDICA pravi ...

Lepo pravljico si sestavila in jo popestrila z izrezljanimi liki.Vse si je dosti lažje predstavljati. Bravo še za en talent.

Maja pravi ...

Zelo simpatična pravljica - sem z njo pocrkljala kar otroka v sebi, ker sta moja nečaka še malo majhna zanjo :). Ob slikici sem pa kar oči izbuljila - imaš tako neverjeten smisel za detajle, da me tvoje zadevce vedno znova navdušijo.
Pa tudi jaz podpiram Klarino idejo, da bi lahko izdala knjigo s pravljicami. In mislim, da bi morala biti opremljena s tvojimi slikicami namesto ilustracij.

MarikaGabez pravi ...

Kot čisto prava slikanica je tole.... čisto posebna in tako zelo tvoja.

Hali pravi ...

Kakšna zgodbica in slika...noro!

• ♥ Natali ♥ • pravi ...

zelo lepo si skombinirala detajle na slikici z okvirčkom in zgodbico.
kako zelo mi je všeč,da je bila prva prijazna živalca mravljica Nataša :)
zdaj si nas pa vse 100% prepričala,da bi znala oboje- ilustrirati in napisati zgodbico za knjigico.

Marina pravi ...

O kako čudovita pravljica... prav popelje te nazaj v otroška leta=) Ja ko bova tudi midva enkrat imela otroke jima jo bom sigurno povedala... samo jo moram še prej spravit=) Da ne bo kam ušla=) Pa tudi slika je naravnost čudovita... Bravo Vladka... Kot mali otročiček, komaj čakam novo pravljico=) Želim ti lep začetek tedna...pappa

Metuljčica pravi ...

Čudovita slika, lepa zgodbica, lepo te je brati in spremljati tvoje ustvarjanje. Hvala za prelet Metuljčice.

Simona pravi ...

Prekrasna zgodbica. Kaj mislim, da bi morala storiti pa tako že veš. Mislim, da sem ti napisala pri prvi objavljeni pravljici. Punca, izdaj knjigo!

Renata pravi ...

O, kako lepa pravljica. In slika je prava mala umetnina. Daj to dvoje združi, napiši knjigico pravljic ... če ilustracija ne gre, pa jih pospremi s takimi slikami. To bi blo super!

Tanja E. pravi ...

Vladka, uživala sem ob branju in hkrati ob gledanju čudovite spremljajoče čestitke.
Da bi le segla ta pravljica daleč, daleč, še dlje, rabimo jo vsi, ne le otroci, LP:)

moi pravi ...

Multitalent!
A res še rabiš kakšno vzpodbudo za pisanje pravljic?
Jaz je ne bi niti tiskala, ampak kar sama naredila ;) Mislim, ti bi jo naredila ;)

Janja pravi ...

Tole je prečudovito. Jaz sem pravljico prebrala še mojima fantoma in bila sta navdušena. Tablico bi pa kar takoj posvojila, tako jima je všeč.