petek, 23. marec 2012

Nikoli nismo prestari

Ena od zelo pomembnih stvari, ki sem jih dojela v svojem življenju je zagotovo ta, da se lahko celo življenje razvijamo, učimo in nismo zapečateni s svojo izobrazbo in s starostjo. C.S. Lewis je lepo rekel: 'Nikoli nismo prestari za doseganje novih ciljev ali novih sanj.' Naši starši so bili večinoma navajeni, da so se izučili za en poklic in se zaposlili v eni firmi in tam večinoma ostali vse do penzije. Danes zagotov ni tako in izobrazba je samo prva stopnička, od tam je vse odprto. Sama sem zagotovo atipičen primerek za naše starše, saj nikoli nisem bila zaposlena za to, kar sem se izobrazila. In prav na to sem ponosna, saj sem sama sebi dokazala, da lahko v življenju počnem različne stvari in da se je človek vsega zmožen priučit. Samo voljo je treba imeti.
Jasno je, da ni enostavno pustiti službe, ki je ne maramo in iti drugam, predvsem če morate skrbeti za družino. Vendar menim, da vztrajanje v nemogočih razmerah, ki najeda našo dušo in razum, tudi ni rešitev. Vedno bolj me moti, kadar ljudje na veliko jamrajo čez svoje situacije, vendar še kar naprej vztrajajo v njej. Nihče drugi ne more spremeniti naše situacije kot mi sami. Prav tu je treba začeti, v naši notranjosti, se pogovorit s samim s seboj in začeti z drobnimi koraki in se naučiti hoditi k boljšemu.
Ljudje okoli nas pričakujejo, da bomo vsi živeli po enakih korakih: šola, služba, otroci. Šolo sem končala, službo skušam spremeniti v delo, ki ga z veseljem in rada opravljam. Otrok nimam. In sem srečna. Moje življenje je čudovito in všeč mi je, da lahko brezskrbno listam po katalogu življenja in si v njem izbiram, kar mi je všeč in kaj mi ni. Kaj mi je lepo in kaj mi je kičasto. Verjamem, da imam dovolj bogastva, da si lahko izberem karkoli. Vse kar moram ob tem ohraniti je hvaležnost in zaupanje in poslušnost drugih, ki me vodijo na tej moji poti. Nimam vsega, imam pa veliko in imam tisto kar potrebujem. 
Seveda pridejo trenutki dvomov in spraševanj, ampak resnično skušam ostati v pozitivnem razmišljanju in nase povleči kar največ lepega. Imejte lep vikend in naredite korak k boljšemu in prvi je zagotovo ta, da znova pomislite nase in nekaj časa ostanete v tem razmišljanju!

P.S.
Joj, pozabila sem na izziv, ki mi ga je dala Čarovnička in ga dodajam naknadno. Gre pa takole:

                                    Tri vprašanja, trije odgovori: 
1. Naštej tri materiale, ki jih največkrat uporabljaš pri ustvarjanju.
2. Naštej tri stvari s spiska želja. 
3. Izzovi tri prijateljice, da nadaljujejo igro. 

1. Najraje zagotovo uporabljam papir in blazinice Distress Ink, poleg tega pa zagotovo tudi rada delam z lesom. Bi dodala fotoaparat, pa ravno ni material :)
2. Tri stvari iz spiska želja: knjiga, knjigarna in živeti od tistega, kar me veseli. Kratko in jedernato :).
3. Vedno rada izzivam tiste, ki so na sceni manj časa ali pa se mi zdi, da so zanimivi, pa jih veliko ljudi še ni odkrilo, zato tokrat izzivam:

33 komentarjev:

Cardarian pravi ...

Zelo lepo razmišljanje - tudi sama to ugotavljam! Življenje je takšno kakršnega si ustvarimo - sreča je samo v nas!
Lep vikend želim in pozdravček,
Cardarian

Amikadeja pravi ...

Super napisano! In vse je še kako res!

Helena pravi ...

Najprej sem se ustavila pri tvoji simpatični voščilnici in pomenljivim zapisom. Nadvse mi je všeč in te občudujem, kako sestavljaš različne elemente v skladno in zgovorno celoto!
Potem pa še tvoj zapis, ki daje misliti :) Jaz pa vseeno upam in si želim, da bom lahko do penzije opravljala delo, za katerega sem se šolala, ker uživam v njem :)

Soul Sanctuary pravi ...

Ja tole si pa zadela v polno ... tudi jaz sem v takšni situaciji trenutno, ko razmišljam podobno kot ti. Ampak za ene res življenjske stvari je res težko. Lepo pa da se trudiš biti pozitivna, to verjamem da pomaga, jaz na drugi strani sem tipičen pesimist, kar je v takkšnih situacijah še težje. Ampak se trudim tudi sama drugače gledat na življenje ... in kot si napisala vsega v življenju ne moremo imet (to lepo povzame pesem Rolling Stone-sov "You Can't Always Get What You Want" :P), je pa pomembno, da cenimo tisti kar imamo. Zame je skromnost nekaj kar mi največ pomeni in zato vem, da v časih v katerih živimo mi ne bo prav nič hudega ... smilijo pa se mi ljudije, ki jih obvladuje pohlep in so zaradi splošne krize depresivni, ker si ne morej več vsega privoščit. Sprašujem se ali bo to prineslo pozitivne (da se bodo ljudje končno zavedali da so sami sebi bogastvo) ali negativne posledice ... Tudi tebi želim en prelep sončen vikend in oprosti za tako dolg post, ampak si mi dala za mislit ;) LP Mojca

zabica67 pravi ...

Bravo Vladuška, to je pravo razmišljanje! Sama sem zelo podobna ptičica kot ti - nikoli delala v poklicu, za katerega imam diplomo. Ne glede na izobrazbo je najpomembneje za življenje, da se znajdeš, da si znaš ustvariti dostojne življenjske pogoje in da po možnosti delaš tisto, kar te vsaj približno veseli. Je kar res, da je vsak svoje sreče koveč!

Vladuška pravi ...

Hvala dekleta, zelo me veseli, ko se moj post polepša in obogati še z vašimi razmišljanji in vesela sem, da vas je veliko takih, ki ste v tem mojem razmišljanju istega mnenja.

Suzy pravi ...

Izobrazbo sem pustila na pol in si našla službo, ki mi je v veselje. Čeprav včasih godrnjam, me še vedno veseli. Te pa razumem in se strinjam s tabo.

Andreja L. pravi ...

Čudovita čestitka!
Tvoje razmišlanje pa je zelo pozitivno, vse je tako res, da moramo najprej pomisliti nase!!! Še dobro, da sem tudi jaz končno spremenila to mišljenje in se iz dneva v dan počutim bolje in sem hvaležna za vsak dan posebej. Živim za danes!
Lepo je bilo danes priti k tebi :-))

Janja pravi ...

Voščilnica je krasna. Napis, ki ga drži sovica mi je všeč in se strinjam z njim. Lp

mojca - mka pravi ...

Tole bi si bilo treba naprintati in obesiti na vidno mesto, ter brati, brati, vsak dan brati... da bi se človeka sčasoma prijelo, mu zlezlo pod kožo in v duha.

Simona pravi ...

Tvoji zapisi me vedno prisilijo k razmišljanju in sama mislim zelo podobno kot ti.

Hali pravi ...

Prekrasna voščilnica, sove so mi tako simpatičen element na čestitkah. Ja prav imaš, popolnoma se strinjam s tabo. Lepo je delati tisto, kar te veseli pa naj bo to v tvoji smeri ali ne. Jaz sem človek, ki se prilagodi vsaki situaciji, iz nekaj še tako slabega , se trudim potegniti dobre stvari.In tudi, če mi gre kdaj kakšna stvar na živce, si rečem, da imam vso pravico imeti kdaj tudi slab dan.

Maja pravi ...

Zelo lepa čestitka, čisto v tvojem stilu.
Včasih se zalotim, ko razmišljam, ali nisem preveč egoistična, da bi dobro opravljala vlogo matere. Na srečo pa otrok raste in nekako lažje si lahko privoščim košček egoizma ;)

Janja pravi ...

Čudovita voščilnica. Vedno znova občudujem tvoje izdelke.
Lepo si napisala o življenju. Se čisto strinjam s tabo. Tudi jaz sem doštudirala - prepozno ugotovila, da to ni tisto kar si v bistvu želim početi v življenju, nato sem izbrala še družino. Včasih sem prav jezna nase, ko gledam samo na druge, pri tem pa pozabljam nase. Ampak če gre za otroka, mi ni žal. Še prehitro bosta odrasla. Pa jaz tudi. Rek "Uživaj vsak dan, kot da je tvoj zadnji!" že ni iz trte zvit.

Klara pravi ...

Kako je vse res kar si napisala. Tudi sama sem prišla do dejstva, da smo to kar mislimo in razmišljati pozitivno ter verjeti v to lahko prinese samo pozitivno. Če bi ljudje ne toliko tarnali in bi bili raje hvaležni za to kar imamo, bi ugotovili,da ni nikoli tako slabo, da ne bi bilo lahko še slabše. No, zdaj sem že malo zabluzila... :))
Čestitka je zelo lepa in ...čisto tvoja. Imaš oz. si velik talent Vladka. Poleg čestitk znaš tudi zelo lepo pisati in fotografirati. Vse kar sestaviš skupaj ti uspe in pravi užitek se je ustaviti na tvojem blogu.
Pozdravček...

Nella pravi ...

Voščilnica prelepa, razmišljanje pa zelo podobno tudi mojemu :) Jaz vedno pravim dve stvari in sicer ''Če ni za bit, je za it'' in ''za vsako stvar v življenju pride svoj čas'' pa naj bo to služba, družina ali osebno zadovoljstvo, če delamo na tem, se zagotovo zgodi. Pozitiva je pomembna, strinjam pa se tudi s Hali, da si lahko tu in tam privoščimo kakšen ''tečen'' dan, da popucano negativo :) Je pa fajn, ko si že zjutraj nadaneš nasmeh in se podaš v nov dan, takrat je vse lažje :) Lp

Nena pravi ...

potolaži se ker nisi edina z izobrazbo in poklicom :)
jaz v svojem poklicu niti pripravnišva nimam opravljenega :)))
voščilnica je pa zelo lepa

Tina pravi ...

Takšna razmišljanja naredijo ljudi, ki jim na koncu uspe! Vem pa, da bi bilo meni težko odganjati negativne misli, ki bi se tihotapile.... Voščilnica mi je pa krasna s svojimi šivi in čudovitim drevesom.

Karmen pravi ...

Se čisto strnjam s tabo.
Voščilnica pa je čudovita.

HRANDICA pravi ...

Spet so vse lepo zapisala in okrasila z voščilnico, dodelano in domiselno izpeljano.
Naj te še naprej vodijo pozitivne misli.
Pozdravček♥

Ana K. pravi ...

Voščilnica je super, super kjut, dodelana do potankosti, glede ostalega ... pa se popolnoma strinjam!

Jagoda Jabuka Godec pravi ...
Avtor je odstranil ta komentar.
Tanja E. pravi ...

Draga Vladka, tudi tale čestitka je cela zgodba, dovršena v svoji podobi in z množico misli, ki se pripenjajo na izhodiščno misel.
Se tudi jaz povsem strinjam s tabo. Moj strokovni izpit po vsebini ni sledil diplomi in ni spontanega užitka ob moji službi. Seveda bi jo zamenjala, a sem na tem področju bolj teorija, kot praksa. Sem pa skozi vse ta čas marsikdaj trdo garala, da sem prepoznala darila, ki mi jih nudi, seveda taka, brez pentlje...
Trenutki dvomov so koristni, ker se skozi njih prečistimo in spomnimo sebe. Pozitivna naravnava je potem spontana.
Tebi ta cikel odlično gre. Slediš svoji poti, naj te vesolje velikodušno podpre na njej! LP:)

MarikaGabez pravi ...

Se me je zelo dotaknilo tvoje pisanje in še dobro, da blogi niso namenjeni jambranjem (vsaj ustvarjalni ne), ker potem .... Se strinjam z Mojco: sprintat (z velikimi črkami) in obesit nekam na vidno mesto in brati in brati dokler ....

Sova je megastična, ampak še bolj mi je všeč drevo in ptičica v njem.

Marina pravi ...

To je pa res ja, da nikoli nismo prestari oz. smo stari toliko kot se počutimo in ne kot kažejo naša leta=)In tudi zelo pomembno je da naše sanje nikoli ne umrejo, ampak se vedno rojevajo nove in nove, seveda tudi da starejše dosežejo zgornjo mejo in iz sanj postanejo resničnost... Zato ti želim, da ti enkrat uspe odpreti knjigarno... Saj verjetno veš, da vizualizacija in sledenje sanjam slej kot prej obrodi sadove=) Le pogumno naprej... Želim ti lep začetek tedna...pappa

moi pravi ...

Ostani takšna, kot si, taka ljubeča pozitivna oseba in uživaj v tistem kar počneš.
Hvala ker si!

Andreja pravi ...

Ja dobro razmišljanje. Včasih se tudi jaz sprašujem....

ODMEVI SRCA pravi ...

Si mi zelo polepšala dan s to objavo ... čudovita čestitka in čudovita obleka besed, ki si jo nadela svojim mislim ... všeč mi je, ker nas ob tako krasnih ustvarjalnih izdelkih razvajaš tudi z dotiki besed ... in kot je napisala Moi ostani takšna kot si, ker si edinstvena in neponovljiva ...

Vse dobro ...

Jana pravi ...

Tudi jaz sem zelo daleč od standarda. izobrazba se vsekakor ne ujema z mojim delom,ne grem po stopnicah šola, delo, poroka, hiša, otroci,.... malo mešano, kot pride. In tisto kar pride, je bilo do sedaj noro dobro. Uživam v življenju. nekdo drug, pa bi ob takšnem življenju verjetno znorel.:)

čestitka - noro luštna. Sovica je kar za pojest simpatična. :)

Anonimni pravi ...

Danes sem Vas odkrila pa saj to je neverjetno ... Kakšne umetnine ustvarjate. Presenečena nad vsem videnim... Lepo, da Vam takole ratuje, vse kar pogledam je prečudovito in kar nekako nerazumljivo kako lahko kaj takšnega sploh nastane ... Npr. Kako ste ustvarili tole čudovito čestitko? A je to les? Al kakšen poseben papir? Vesela bom, če mi boste odgovorili.

Naj v Vas rastejo vedno novi navdihi in naj Vas nikoli ne mine želja do ustvarjanja, ker ste preprosto rojeni za to. Iskreno, prečudovito, sladko, prisrčno in še kakšno je vse narejeno izpod vaših prstov. Tamara

Vladuška pravi ...

Tamara, hvala za ta nadvse čudovit komentar in za vse pohvale. Čestitka je narejena iz krem šeleshamerja in eko kartona. Iz eko kartona je tako drevo, kot sova. Delci pa so pobarvani z barvnimi blazinicami, ki drugače služijo za štampiljke. Rob pa je zašit na šivalni stroj. Les pa je še en material, s katerim bi se zelo rada začela ukvarjat, pa še nisem našla časa. ;)

Creatissimo pravi ...

Razmišljam tako kot ti, draga Vladka. Vesela sem, da se najdejo še sorodne duše in ki vztrajajo, ne glede na to, kar se dogaja okoli njih.
Veseli me, da slediš sami sebi, svojemu srcu in vrednotam, zato ti zelo, zelo, zelo želim, da se ti izpolnijo tvoje želje in delaš tisto, kar si želiš. Srečno!

Tadeja pravi ...

Lijepo si to napisala. :) I mudro, poput te prekrasne mudre sovice na čestitci.
I da, razvijamo se, učimo i mijenjamo tokom cijelog života, barem jedan dio ljudi to i čini, svjesno ili nesvjesno, naprosto samim načinom kojim idu kroz život, interesom za razne stvari, pokušajima i pogreškama.
Ima i onih koji to ne čine, ne žele, nemaju za tim potrebu. Obave dio za koji smatraju da im je zadan po defaultu i žele mirno, bez velikih krivulja, odživjeti i odraditi svoj život i radni vijek, a nije im to omogućeno. Ne znači čak i da ne žele, jednostavno dalje od toga nisu sposobni.
S druge strane i oni koji to čine, a sav njihov uložen trud opetovano ostaje bez rezultata i ničim ne mogu na to utjecati, koliko dugo će, pogotovo kad je ugrožena egzistencija, zadržati pozitivan stav u životu?
Nismo jednaki, kao u svemu, tako i u tome kako proživimo živote. Netko mora pokušati sve, jer je takav napravljen, ima više interesa nego vremena da ih sve ostvari, drugi želi odraditi zadano i ostati tako do kraja, doprinoseći u skladu sa onim za što je sposoban. I to bi mu trebalo biti omogućeno.
Postavlja se i pitanje smisla formalnog obrazovanja, kad svaki dan sve veći broj ljudi ne radi ono za što se školovao. Doškolavanje zbog brzine kojojm se svijet mijenja jest nužnost, ali da toliko ljudi završava škole, s kojima se u trenutku kad ih završi ne može zaposliti, pa se bave koječim drugim, je suludo. Uloženo je u to i mentalne i fizičke energije i vremena i sredstava, za što???
Netko je u isto tako u životu snalažljiviji, nekome grah bolje padne, drugi se polome trudeći se, a nikako s mrtve točke.
Osnovno je da bismo svi morali imati barem osnovne uvjete za sreću, za život i rad, koji nama i obitelji osigurava egzistenciju. Sve drugo je nadogradnja i morala bi biti stvar izbora. Jer u suprotnom, prije ili kasnije, koliko god pozitivno kroz život kročili, svatko dođe do limita pozitive koju je sposoban proizvesti, samog sebe u nju uvjeriti i odašiljati dalje. :)