Pravljica o strašilki

Za devetimi drevesi in devetimi štori živi Cvetka Vijolica. Njeno domovanje je majhno, a udobno. Po vsem gozdu je znana po dveh rečeh: po ogromnem klobuku z vejico rožmarina in po velikem zeliščnem vrtu. Zakaj ima na klobuku vejico rožmarina in ne vijolico, se sprašujete? Ker je zeliščarka in ker vejica rožmarina zdrži na klobuku veliko dlje kot vijolica. Ampak tokrat ne bo govora o njenem življenju, temveč bi vam prav Cvetka Vijolica rada povedala eno čisto resnično zgodbo o strašilu. No, Cvetka Vijolica, lahko začneš.

Postlano s cvetjem

Po mirnem januarju in februarju se z marcem vedno začnejo bolj delavni vikendi. Počasi se začnejo opravki zunaj, ponavadi me prime, da kakšno malenkost spremenim tudi v notranjosti in prav zato je seznam del dolg, prečrtane pa so samo redke stvari, ki so že pristale na seznamu 'narejeno'. Prosti čas, ki mi ostane, pa me trenutno ne vleče v ustvarjalnico, vsaj pogosto ne. 

Biljard miza in vožnja skozi življenje

Odraščala sem ob dveh bratih in mogoče je to bil vzrok, da sem se v preteklosti precej zanimala za športe. Ne v smislu izvajanja, ampak gledanja :))) Redno sem spremljala še takratno jugoslovansko košarkarsko ligo, rokomet, tenis, atletiko, z očetom hodila na oglede odbojkarskih tekem in se bila celo sposobna vstati sredi noči in gledati tekmo NBA. To je bilo, nekoč, pred davnimi časi :))) Potem so prišli drugi interesi. Je pa res, da še danes rada gledam predvsem atletiko. 

Z očetom sva občasno hodila k sosedu, ki je v kleti imel biljard in oba sanjala o tem, da bi ga imeli tudi v lastni kleti, ampak kakorkoli sva merila, prostor je bil premajhen. Tako so se začeli moji prvi biljard koraki. Naučila sem se toliko, da uspem premagati kakšnega moškega in sem dobila titulo 'prave babe', nikakor pa ni moje znanje primerno za kakšno tekmovanje :) Še zdaj tu in tam greva z mojim J-jem na partijo in rezultati so tesni, a na koncu vseeno izgubim :))

Barčica po morju plava ali preprosti čestitki

Preproste a zgovorne čestitke so tista vrsta, ki meni predstavlja pravi izziv in so hkrati dober uvod po tednu dni brez ustvarjanja. Verjetno je to splošno odraz mojega odnosa tako do bele barve kot do preveč praznih površin. Enostavno belih sten ne prenesem in ne morem med njimi živet, zato ima v mojem domu vsaka soba vsaj 2 barvni steni, če ne celo vse. Bele stene mi delujejo preveč sterilno. Prav tako zelo rada zapolnim večje površine s kakšnim dodatkom. Tako je tudi z mojimi čestitkami, ponavadi detajle in glavne motive razporejam po sprednji strani čestitke tako, da zavzamejo skoraj celotno površino. Čiste beline pri meni ne boste našle, ker bodo vsaj robovi osenčeni.

Pisma v škatli

Kako bi bilo dobro včasih prijeti v roke pero in nekomu napisat staro dobro pismo. Tako z okrašenimi listi, pri katerem bi se posebej potrudila, da bi bila pisava lepa. Na koncu bi ga zapečatila z voskom in mu prilepila znamko in ga z nasmeškom odposlala.

I know the woman who has a great habit to write the old good letters or post cards to hers grandson, who lives in the other city. It is just great to know someone who still do this, because I'm afraid that after 20 years no one will know that paper letters exist sometime.